Ljubljana, dne 1. X. 1902Čislana gospodična!Prijazno pisemce prejel.Vaši dve črtici prideta m. novembra, kakor sem Vam že zadnjič obljubil. Oktobra ni bilo več mogoče.Prav razveselite me torej, če pošljete za december zopet kaj lepega. S tem mi pomorete posloviti se od »Zvona«, čigar uredništvo odložim 1. decernbra.O spletkah, ki so se snovale proti meni, se mi gabi govoriti. Gospodje v Narodni Tiskarni pa nimajo pojma, kaj se pravi urejati revijo. Nekaka nezaupnica od te strani me ne more žaliti, a zadoščenje imam, da sem imel za svoje sotrudnike odlične pisatelje, lahko rečem, med vsemi Slovani. A zveze s temi pisatelji, celo med Rusi, sem si ustvaril sam. Če hočejo, da bi bil »Zvon« v bodoče samo nekak »familienblatt« za najširše mase, nimam jaz ničesar proti temu, samo takega lista bi jaz ne maral urejati. Jaz sem imel pred očmi zmerom najvišje. Revija, združena z beletristiko - to sem hotel. In dalo bi se bilo doseči še več, ko bi bil imel več prostora.Urnetniška razstava še danes ni kompletna. Pravijo, da pošlje še Vesel. Tega se veselim. Jaz sem v tem zvezku Zv. napisal par pavšalnih vrst o razstavi, a sem tudi dodal nekaj graje. Naši umetniki se vrte zmerom v enem in istem krogu, iz katerega ne morejo. Nikakega širjega obzorja! Vobče lahko rečem, da se naša razstava nikakor ne more primrjati z letošnjo umet. razstavo v Zagrebu!Škoda je tudi, da je razžaljeni Vavpotič umaknil svoje slike z razstave ... Križ je križ z našo umetnostjo! Najzrelejši je brez dvoma Vesel, a bojim se, da se kuja ...Torej do svidenja!Z vsem spoštovanjemudaniAškerc
Faksimile tega pisma še ni na voljo.