Ljubljana, dne 22. V. 1897
Predragi prijatelj!

V imenu svoje soproge in v svojem imenu se Ti zahvaljujem za čestitke k veselemu dogodku v naši familiji. Vsi, moji in njeni sorodniki smo veseli naše hčerke. Moji bratje in sestre se kar trgajo za njo. Tudi jaz sem poleg nje ves otročji in vedno bi jo pestoval.

Minka je pri porodu jako trpela, a vse bolečine je prenašala zares junaško. Prav nič ni upila, samo jéčala je in si pomagala. Strašno je bila močna. Držali smo jo trije, največ jaz, ki sem po porodu od silne utrujenosti takoj legel in zaspal. Ko je prišla hčerka na svet, zaplakal sem kakor dete! Ah, prijatelj, nepopisno sem srečen!

Soproga je zdrava, dasi se ji je malo pretrgalo meso. Nu, nič nevarnega, ozdravi ji v nekaj dneh. Seveda jako bleda je, toda slaba ne. Sedaj je prav dobre volje. Hčerka je pa pridna. Vedno spi. Kratka, a debela je in rudeča kakor listi cvetoče vrtnice. Usta ima majhna in ustnice Minkine, nos in oči pa moje. Ves zaljubljen sem v njo!

Čakaj, Jama — slikar — moj »domači prijatelj« — jo bo fotografiral; pošljem Ti sliko, da se boš smejal našemu kupčku!

Sedaj pa stavim na-Te veliko, veliko prošnjo. Domenila sva se in obljubil si mi že, da boš naš boter. Saj si moj najdražji prijatelj! Prosim Te torej, če Ti možno: bodi boter moji hčerki! (Seveda Te bo kdo nadomestoval, da Ti ne bo treba priti z D.!) Za botro pa naprosi, če sprejmeš, svojo bodočo soprogo, gdč. Márico. Prosi jo v najinem imenu in če bo pri volji, pišem ji še jaz.

Vedno sva ljubíla skupaj in žívela najlepše ure v pomenkih o naših punicah, ostaniva še poslej — ko bova oba samostojna — svoja. Lahko bi dobil tu druge botre, a neodvisen hočem ostati.

V nadi, da mi ugodno odgovoriš, pozdravljam Te imenom nje in sebe.

Pozdravi svojo Márico!!!

Ves Tvoj
Fran