Ljubljana, 5. X. 98.

Predraga gospodična!

Res ne vem, kako bi se Vam zahvalila za Vaš zadnji list. Jokala sem se, ko sem ga brala, četudi nisem ravno premehke narave, kakor ste videli. – Zdaj že zopet delam, namreč spisujem! Tako sem vesela, da se mi je zopet povrnila ljubezen do dela! – ln to se imam zahvaliti Vam! O tako sem Vam hvaležna! – Draga gospodična, ne morete si misliti, kako sem Vam vdana, kako Vas spoštujem in ljubim! – Prav prisrčno se Vam zahvaljujem za Vaše prijazne ponudbe. Prvo seveda ne morem sprejeti, saj bilo vendar greh zlorabiti dobroto druzih, dokler sem zdrava in mlada. Oprostili mi boste, kaj ne, četudi Vašega drugega predloga za sedaj ne uporabim. Ne dvomim, da bi mi bilo bolje, ali mene kar vleče v Prago in tje gori na slovanski sever. Čez kake dve, tri leta bi se pa v resnici rada nastanila v Trstu. –Torej prav iz srca se Vam zahvalim. Uverili ste me, da so še dobri ljudje na svetu. Tako sem sama in da si sem res samostojna in odločna, včasih s tem vendar ne izhajam. Potrebujem prijateljstva in naklonjenosti, in sicer tacega, ki ne izvira iz sebičnosti. A tacega mnogokrat pogrešam in potem postanem vsa potrta in obupana. Ne veseli me nič in nekako trmoglavo in jezno hodim okrog.

O Vaše zadnje pismo mi je tako drago! – Smejali se bodete morda, če Vam povem, da sem ga poljubovala, a jaz sem že taka: vse brez meje. – Aškerc mi je pisal, – vem, da se imam tudi to zahvaliti Vam! – Jutri ga obiščem. Vprašala bi ga rada mnogo stvari, a nekoliko se ga skoro bojim. Pa menda se privadim, saj ima tako dobre oči.

Moj šef je tak, kakor je bil, pa potrpeti hočem na vsak način do 1. svečana. – Včasih mi sicer vre kri, a premagam se – še štiri mesece! –

V kratkem spet kaj napišem in pošljem! –

Prav prisrčno Vas pozdravlja

Vaša iskrena in vdana

Zofka

Še enkrat prav prisrčna hvala za Vaš list!