Drago Ivanče! – Vidiš, da je vse dobro! No bogme to me res tako veseli! Uh! – Tako sem srečna veš! – Včeraj mi je Vlado prinesel prvo št. svoje knjige. Nič nisem prej videla, kaj vse natisne. – Tako sem srečna! Pošiljam Ti v prilogi „Študentke“ in svoj članek, kateremu sem dodala le dodatek. – Saj se menda ne jeziš. Jaz res ne vem kako naj ga drugače prištucam, če ga sploh napišem. Drugič pa se moramo prej dogovoriti, kako in kaj naj pišemo. Mene stvar v istini zanima in jaz že premišljam, kako da pridem lahko o počitnicah malo doli na jug. Saj veš, da sem nekaka ptica selivka, nikjer dolgo ne vzdržim. – Za prihodnjo št. bi bilo menda najbolje, če piše edna izmed naju o organizaciji t.j, o organizaciji načinu, točkah, statutih, cilju, skupinah i.t.d. – druga pa o razmerah med našimi delavkami, šiviljami o bolniškem zavarovanju i.t.d. – t.j. da jedna nekako osvetljuje, otemeljuje in dokazuje z življenjem samim potrebo in opravičenost organizacije, druga pa da pokaže, kako bi se vse to storilo in začelo. Seveda bi mi morala potem nekatere podatke odstopiti.
Oči te bole, revica! Moj Bog pusti ono korektiro pri miru. Vsaka stvar ima svoje meje. In če se Ti poteguješ za ženske in človeške pravice, jih potem tudi sama za se zastopaj. Ne daj se izkoriščati! Ti si ženska in kot urednica potrebuješ že itak več prostega časa, kakor Ti ga ostane od onih 7 tiskarskih ur. In potem imaš tudi dolžnosti proti sebi sami. Kaj misliš, tako mlada si, pa imaš že z očmi take neprilike! Varuj si jih, tvoje fletkane očke! Korektira ni za te, naj se gre solit! – Prosim te, da „Št.“ priobčiš! Do konca leta imam dovolj gradiva, če priobčiš vselej po štiri strani tiskanih namreč. – Jaz tako životarim. Kacih 35 gl spravim na mesec skup. – Veš „Slovenka“ bi mi lahko plačevala vsaj po 1 kr. vrsto. „Agramer Tagblatt“ plača po 3 kr. vrsto. Praška politika za vsak stupec 1 gl. za prevode! – Drugače sem srečna prav do nebes! Ljubezen je najpametnejše in najlepše ob enem! Skregam se sicer vsak dan, pa potem je vselej vedno le še lepše. Tako je dober, fin in tako me ljubi! Vsak dan bolj čutim in spoznavam, kako sem srečna! Tako je svež, čist, mlad a drugi moški kaki so! Bogme, vsak dan se mi sipajo iluzije še iz onih o katerih se mi sipajo iz onih o katerih bi človek res mislil, da so dobri. Ivanka, tako, tako sem srečna! Samo da bi mogla le Ti malo občutiti to veliko, krasno srečo. – Pomisli in kako me ljubi! Ali nič ne pokaže, nič ne pove! Če kaj napišem gotovo godrnja in draži in jezi me kjer more. Zraven se pa smeja in ko mi potem včasih reče, da sem njegova „edina zlatna duša“ pa me tako pogleda, veš, da se mi vse raztopi v prsih, bi kar pokleknila in poljubila tla, kjer stoji iz hvaležnosti, da me ljubi, da sem tako brezmejno, neskončno srečna! In vsak dan ga bolj ljubim! – Oni Prelog veš, o katerem sem Ti že pisala, je najin prijatelj, večerjamo skup. Tu je namreč tako, da si večerjo kupujemo sami: sir, kruh, salame, čaj in pivo, včasih kuhamo krompir v obilicah, - s surovim maslom je naravnost delikatesa. In jajca cremo, čokolado, kavo si delamo, - včasih je grozen smeh, kadar smo vsi skupaj tako lačni, nerodni in nesrečni. Zadnjič pri Jelovšeku se nam je kuhan krompir po celi sobi prevrnil, pri Prelogu smo prekucnili lonček kave in potem v lavorju prali mizni prt, pri meni, ki imam mizo, ki ima jedno nogo polomljeno, - se je le-ta položila na tla ravno ko smo najlepše razvrstili sardine – (že odprte), med, surovo maslo, sir in salame po mizi. – Imeli smo namreč v proslavo mojega rojstnega dne veliko pojedino – katero smo potem iz tleh pobirali! Po nesreči je bilo črnilo na mizi in ko se je vse prekucnilo je bil še lepši miš-maš.
Vidiš, dolgčas nam ni. V gledališče tudi hodimo- stat na galerijo za 20 kr. – Povem Ti imenitno! – Jaz pridno čitam. Prečitala sem zadnji čas še enkrat vse Ibsenove drame in nekatere jine prevode iz norveškega in danskega. Od Arne Garborg ravno zdaj čitam „Bei mama“. – krasna stvar. Eh, Klemenčič! Vidiš kak Ti je. Zdaj si pa misli, kako je bilo meni, ko sem itak bolj živa, nepremišljena natura kakor Ti. Presneto, kmalu bi bila obnorela tedaj! – Piši mi zdaj večkrat jaz Ti bom tudi gosteje odgovarjala. In da, če se naročiš na „Misterije“? Zdaj ko imaš denar. Hm, lastni založnik, kaj češ! – Ali bi mi „Slovenke“ ne bi mogli pošiljati dva iztisa. Vsaj veš, jaz bi imela mnogo raje. Od prvih letnikov imam samo nekaj posameznih zvezkov, ker sem dala drugo Gabrščku da ponatisne, pa mi je tako nerodno, zato bi rada zdaj za vsak slučaj dva iztisa. Prosim te, da uštimaj. – No, ali zdaj moram zopet v Slavijo. Vsak dan čitam namreč slovenske liste, - Ali se Cotič zelo jezi? – Čakaj, napišem nekaj imenitnega, pa mu pošljem z koncem in vsem. – Če imaš Ti kritično izdanje Jurčič-Kersnika o Prešenu mi pošlji. Nekaj se mi vrti v glavi, tako-le roman o Prešernu, pa bi rada, da vsaj poskusim. Bog te živi! Drugič pa mi pošlji vsaj poljub! Kdo se bo kregal, če je svet tako lep. Z Bogom duška! In sto poljubov! Zofka
Prosim, poglej, če imaš Ti med tvojimi naročniki neko ali necega I. V. Babnik, Ljubljana, poslal mi je denar za numeriran izvod, pa mi ni označil natančneje adrese.