ID
1528
Pošiljatelj Fran Govekar
Prejemnik Ivan Cankar
Poslano iz Dunaj
Poslano v
Datum 15.05.1896

Dragi prijatelj!



Malo nevoljen sem že bil, ker ste tako dolgo molčali. No, Vaše ljubeznivo pismo me je zadovoljilo. Želim pa, da mi večkrat obširno pišete o predmetih, ki naju oba jednako zanimajo. Človek, živeč v tem bučnem in grešnem — pro primo: grešnem! — Dunaju, je prav potreben domačega idejalizma in navdušenja, katerega tu ali kar nič ne poznajo ali je pa šovinístično hlinijo. Na D. postane človek nehoté internacijonalist in indiferentist, kar je sicer za pisatelja jedino pravo, a za človeka, kot člana naroda vsekako demoralizujoče. Zares, postal bi pravcati čifut, da bi ne imel še nekaj »antidiluvijalnih« ostankov, ki me vežejo na — »najlepšo deželo«, na — »mili kraj« ...



Vi se tu-le gotovo prav tako — pod kožo muzate radi moje — sentimentalnosti. In prav imate! Na sentimentalca vedno — tuš!! In tak tuš je bilo tudi Vaše pismo, za katero sem Vam prav hvaležen. No, čudno pa ni, če se me je bila polastila res neka malodušnost in obupnost, saj v par mesecih so mi dejali moji dušmani vse, le človek ne. In ko vidim, da mi razlagajo najboljše

namene kot umazane sebičnosti, ko mi podtikajo vse najgrše ter me od vseh stranij zbadajo in psujejo — kako da ne bi začel izgubljati vere v sebe samega? — Če bi pustil vso peresarijo ter po Prešernovem le zlatnike koval iz odrtij človeških, kako mirno in — dobro bi živel! »Terziti« bi me niti ne poznali. S svojo ženko bi se stisnila v svoje gnezdo in — piši naju v uho ves ostali svet!! — O, da bi mogel biti tak! Da bi mogel izgnati iz svoje duše ali svojega srca tega »demona«, ki me sili in priganja vedno in vedno le k — peresu! — In tako imate žal, prav, da moram pisati, dasi pišem brez veselja. Dà, če bi mogel reči: narod mi je hvaležen, narod me ume, ker sem njegov govornik! Jaz pa si vedno — sedaj vedno! — mislim: narod te ne ume in te — psuje, ker meni, da mu le škoduješ! —



V takih momentih pa mi tako dobro dé navduševalno pismo mojega dekleta, ki mi grozi s svojim zaničevanjem, ako se podam svojim klevetnikom ter me — kot Vi — bodri in podpira ...



Zakaj nimam tiste Aškerčeve železne volje?!! —



A slab sem, dasi se zavedam svoje zmožnosti — bajè — v veliki meri ...



Pri sebi pa sem spoznal najbolj, da je lažje navduševati druge k vstrajnosti, kot sam vstrajati navdušeno. Napadi, ki se zde drugim nični, so za-me včasih silni; besede, katere zaslužijo le ponosno preziranje, bolé in jezé me vender-le strašno. —



I. t. d. — I. t. d.



Potožil sem Vam malo — kot prijatelj. Obdržite vse za-se! Zaupam Vam. —



Da simpatizuje ženstvo z menoj, mi je gotovo večja zaslomba, kot somišljenstvo Stritarjevo. Ta mi ne more nikdar dovelj nalaskati se, kadar se snideva. —



Zadnje njegovo pismo je pač malo bodrilno — za-me! »Danes meni — jutri tebi.«



Gledé Vaše pretirane pohvale mojega zadnjega nadaljevanja pa Vam moram reči, da se ne — strinjam z Vami. 5. št. je odločno najslabša, saj mi je punica omračila vso pamet, ko sem bil doma. Ženske so nam res le v škodo! (V 6. št. sem zašel zopet v Tončkino spalnico. Vederemo, kaj poreče Bežukeles).



Ženske! — Torej gdč. Jelica Vam je govorila o ljubezni. Bravo! A Vi? — Li morete vstrajati na tem stališču? Naprej, fant! Aut Caesar — aut nihil. Čemu se mučite?! Clara pacta — boni amici. Povejte ali pišite ji, kaj hočete, in ona Vam naj pove, kaj meni, »kaj rajta«. Nič ni hujšega — pa neumnejšega — od negotovosti! —



Moja Minka mi je namreč jednič pisala, da je Jelica koketka iz — zabave, in da se ji zdi, da ljubimka z nekim uradnikom. Torej konec dvoreznosti!! —



Nikakor pa ni lepo od Vas, če ste res len. Bes Vas plentaj, kaj pa mislite?! Kdaj ste že mislili na konec!*



Ketteja romanca v 5. št. je prav originalna. Le tisti »Al\\\'», pa nekatere preprozajične besede motijo. Kaže se pa že v tej pesmi kot samostojen in individuvalen pesnik. Le navdušujte ga, da bo — bolj priden od Vas. — Pozdravite ga! —



»Srečavanja« so pa prav najivna in — diletantska. Li ne? —



Podgornik že jedva čaka Vašega članka o »novi« leposlovni struji! Obljubili ste mi za gotovo. Torej na delo!! —



In g. Resman je tudi začel zabavljati?! Ha! Mož se je menda zmotil, misleč, da sem najiven in bojazljiv dečak, kateremu bo imponiral s svojo lepo brado. No, — predomišljav sem ... Tudi v Olimpu se niso cenili bogovi po — starosti. —



Sicer pa mi morate vse povedati, da se vem ravnati. (Zakaj ste omenili to?! — Sedaj ste v — mlinu.) Verujte mi. da ne bom ni malo užaljen, makar da mi je rekel — neotesanec. V družbi sem vedno preprost in študent od pete do vrha ... Zato me imajo ljudje večinoma v čislih! nò, Resman je morda baš zato zabavljal. Brrr! Jaz ne izgubim nič.



Ali je še gdč. Valenčičeva v Zalogu? Sporočite ji moj poklon!! —



Od »Matice« še nič odziva. Hej, če me vržejo v koš! — No, Dobrávec ali Pavlina seveda nisem, ker sem še mlad in sesalec z rdečo pregorko krvjo.



Kaj počne zaljubljeni Škrjanec?? Ta lena para!



Upam, da se mi posreči napraviti izpit že do 15. junija. Potem se zopet vidiva. In tedaj bova govorila še bolj od srca!! —



Pišite kmalu zopet kaj, pa veliko!



Pozdravlja vse domače, zlasti mamo in Vas! Vaš iskreni

FranGkr



* Kaj pa Vaš spis v prozi?! — Začnite vendar! — Ali ste brali osmošolca Klandra povest »Bankirjeva hči«? S. simplicitas!

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.