Draga Julka!

Akoravno Ti nimam velikega vzroka pisati, vendar Ti hočem par vrstic napisati. Danes sem bil precej časa pri atu, rekli so mi da jim je že precej odleglo. Spodnja ustnica jim je že zdrava in lahko že jejo, le še zgornja je mrtva. Glava jih je do danes bolela, danes so mi pa rekli da jim je že skoro popolnoma čista, dajali so namreč mokre rute na glavo. Elektriziral jih pa ni zdaj nič več, ker se je tudi mašina pokvarila, jim ne bo treba vsaj toliko bolečin prestajati. On pa je rekel, ni ne prav ker čakati boste tako mogli da vas bom še enkrat elektriziral. Ko sem danes tja k njim prišel, tožili so mi da jim je nekdo tisto kuhano vino nevedoma vzel. Jaz sem jih kar debelo gledal, ter uprašal kakšno vino? »Je tisto ki ga je mat včerej prinesla!« Jaz sem pa rekel, saj ga imam jaz doma, saj ga niste vi spravli. Jaz sem pa čisto mislil da sem ga jaz spravil, so rekli. Potem so mi rekli, da so imeli tako slabe usta, in ga bli radi pili pa ga ni bilo. Rekli so da če ga imam še kaj naj ga jim jutri prinesem. Prosim te tudi za tisto ogledalo, ki sem Ti ga jaz dal, ga slučajno potrebujem potem ga dobiš nazaj, prinesei mi ga kadar prideš v Ljubljano. Če kakšnega kebra dobiš Te prosim mi ga prinesi.
Josip
Ljubljana, 9/6 97