Kristina Šuler/Schuller se je rodila 17. julija 1866 v Kropi na Gorenjskem v ugledni in premožni fužinarski družini. Njena mati Hedvika Potočnik, s katero je Kristina Šuler govorila slovensko, je prihajala iz premožne kroparske družine, njen oče Benjamin Schuller, na katerega je bila Kristina Šuler zaradi materine zgodnje smrti (pri sedmih letih) zelo navezana, pa je bil lastnik dveh fužinic. Otroštvo je preživela v Kropi, kjer je skupaj z brati obiskovala osnovno šolo. Nato je osem let obiskovala samostansko šolo v Škofji Loki. V tem času je pričela pisati prve pesmi v nemškem jeziku, bratje pa so ji iz šol prinašali knjige v slovenskem jeziku. Kasneje je obiskovala tudi ljubljansko učiteljišče, kjer je leta 1897 maturirala, in navkljub pičlim uram, namenjenim pouku slovenščine, z lastno prizadevnostjo in branjem pridobila toliko znanja, da je pričela pesniti tudi v slovenščini.
Kristina Šuler je med letoma 1889 in 1898 poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta v tistem času službovala tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved, ki sta v mentorskih vlogah Kristino Šuler poleg pesnice Vide Jeraj najbolj spodbujala k ustvarjanju poezije. Čeprav je v tistem času morala skrbeti za obubožanega in oslepelega očeta ter za sestro in brata, je v tem obdobju napisala največ lirskih pesmi o naravi, trpkih ter srečnih pesmi o ljubezni in socialno občutljivih pesmi o trpljenju, slovenstvu in nezakonskem materinstvu. Pesmi je objavljala v revijah Dom in svet, v Ljubljanskem zvonu, Domačem prijatelju, Slovenskem in Planinskem Vestniku ter v reviji Slovenka, v kateri je od vseh slovenskih pesnic objavila daleč največ pesmi – občasno pod psevdonimom Gorska. Čeprav je Kristina Šuler skupaj z Vido Jeraj med liberalnimi bralci in bralkami navkljub moralističnim kritikam, ki so se nanašale na erotično poezijo, veljala za odlično slovensko pesnico, ji za časa življenja ni uspelo objaviti pesniške zbirke. Njene pesmi so v zbirki z naslovom Češnja pod mojim oknom izšle šele leta 2008.
Če bi takratna konservativna družba slovenskim ženskam priznavala več pravic, slovenskim pesnicam pa več veljave, bi Kristina Šuler morda res postala in veljala za največjo slovensko pesnico, kakor je njeno nadarjenost leta 1898 hvalil Anton Medved v pismu Marici Nadlišek. Tega leta je bila namreč premeščena v službovanje na osnovno šolo v Šmartnem pri Ljubljani, od koder so jo zaradi rojstva nezakonskega otroka leta 1901 odpustili, saj je bil za učiteljice predpisan celibat. Istega leta ji je umrl tudi oče in zaradi slabega finančnega položaja ter družbene stigme se je bila prisiljena s trimesečno hčerko Kristo preseliti v manj klerikalno štajersko okolje na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Poučevala je na tamkajšnji osnovni šoli in lokalnim mlajšim ženskam ter materam nudila moralno podporo do leta 1924.
Leta 1929 se je preselila v Ljubljano, kjer si je poslovenila priimek. Pesniško je molčala do pričetka druge svetovne vojne. Ob vzponu fašizma in ob italijanski okupaciji Ljubljane se je kot članica Jugoslovanske ženske zveze priključila Osvobodilni fronti. Kot ena osrednjih in najstarejših slovenskih aktivistk, okrog katere so se zbirale mlajše članice Jugoslovanske ženske zveze, je s svojo poezijo in osvobodilnimi gesli sodelovala v protestnih akcijah popisovanja ljubljanskih zidov. V medvojnem obdobju je pisala vojne pesmi, ki so po vojni uživale velik sloves, med njimi pesmi o partizanski hčerki Kristi, ki so jo po drugi svetovni vojni zaradi informbirojevske obtožbe za dve leti in pol izgnali na Goli otok, od koder se je vrnila bolna. Kristina Šuler je v pozni in revni starosti do leta 1959 skrbela za neozdravljivo bolno hčer. Pet mesecev po Kristini smrti je tudi Kristina Šuler odšla, kot priča njen epitaf, praznih rok neznano kam.
